Storia della legislazione sulla mediazione in Slovenia

2339. Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ), Stran 6009.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

UKAZ

o razglasitvi Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ)

Razglašam Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 23. maja 2008.

Št. 003-02-5/2008-8

Ljubljana, dne 2. junija 2008 dr. Danilo Türk l.r.

Predsednik Republike Slovenije

ZAKON

O MEDIACIJI V CIVILNIH IN GOSPODARSKIH ZADEVAH

(ZMCGZ)

1. člen

(cilj zakona)

Cilj tega zakona je olajšati dostop do alternativnega reševanja sporov in spodbuditi mirno reševanje sporov s spodbujanjem uporabe mediacije in zagotavljanjem uravnoteženega odnosa med mediacijo in sodnimi postopki.

2. člen

(področje uporabe)

(1) S tem zakonom se ureja mediacija v sporih iz civilnopravnih, gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih premoženjskopravnih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi stranke lahko prosto razpolagajo in se glede njih poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače.

(2) Določbe tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za mediacijo v drugih sporih, kolikor to ustreza naravi pravnega razmerja, iz katerega izvira spor, in če tega poseben zakon ne izključuje.

(3) Ob upoštevanju določb četrtega odstavka tega člena se ta zakon uporablja ne glede na to, ali predstavlja temelj za mediacijo sporazum strank, dosežen pred ali po nastanku spora, zakon, napotilo ali predlog s strani sodišča, arbitraže ali pristojnega državnega organa.

(4) Določbe tega zakona se uporabljajo tudi za mediacijo, ki jo vodi sodnik, ki ni pristojen za nobenega od sodnih postopkov v zvezi z zadevnim sporom. Zakon pa se ne uporablja za primere, ko poskuša mirno rešitev spora doseči sodišče ali sodnik, ki mu je zadeva predložena v reševanje, med sodnim postopkom o zadevnem sporu, oziroma arbiter v arbitražnem postopku o tem sporu.

3. člen

(opredelitev pojmov)

(1) V tem zakonu:

a) »mediacija« pomeni postopek, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja) skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz ali je v zvezi s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem, ne glede na to, ali se za ta postopek uporablja izraz mediacija, konciliacija, pomirjanje, posredovanje v sporih ali drug podoben izraz.

b) »mediator oziroma mediatorka (v nadaljnjem besedilu: mediator)« pomeni vsako tretjo osebo, ki je zaprošena, da vodi mediacijo, ne glede na njen naziv ali poklic in ne glede na način, na katerega je bila imenovana ali zaprošena za vodenje mediacije in ki zaprosilo sprejme. V postopku lahko sodeluje eden ali več mediatorjev.

(2) Kadar se ta zakon sklicuje na sporazum strank, se to nanaša tudi na pravila institucije, pri kateri poteka mediacija, če so stranke pristale na uporabo teh pravil.

4. člen

(razlaga zakona)

(1) Pri razlagi določb tega zakona je treba upoštevati potrebo po spodbujanju enotne uporabe Vzorčnega zakona UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji ter načelo vestnosti in poštenja.

(2) Vprašanja, ki niso izrecno urejena, se rešujejo skladno s splošnimi načeli, na katerih temelji ta zakon, zlasti z načeli prostovoljnega sodelovanja, enakega obravnavanja strank, avtonomije strank v postopku, zaupnosti postopka in nepristranskosti mediatorja.

5. člen

(drugačen dogovor strank)

Razen glede uporabe določb 4. člena, tretjega odstavka 8. člena in 17. člena tega zakona se lahko stranke o vprašanjih, ki jih ureja ta zakon, dogovorijo tudi drugače ali izključijo uporabo posamezne določbe tega zakona.

6. člen

(začetek mediacije)

(1) Če so se stranke vnaprej sporazumele, da bodo z mediacijo reševale medsebojne spore, ki utegnejo nastati iz določenega pravnega razmerja, ali če mediacijo za reševanje določene vrste sporov predpisuje zakon, se mediacija začne, ko stranka prejme predlog nasprotne stranke za začetek mediacije.

(2) V primerih, ki niso zajeti v prejšnjem odstavku, se mediacija glede že nastalega spora začne z dnem, ko se stranke v tem sporu sporazumejo za mediacijo. Če ena stranka drugi predlaga mediacijo, pa v tridesetih dneh od dne, ko ji je poslala predlog, oziroma v roku, ki je določen v predlogu, ne prejme sprejema predloga, lahko šteje, da je predlog za mediacijo zavrnjen.

7. člen

(imenovanje mediatorjev)

(1) Stranke imenujejo mediatorja sporazumno, razen če so se sporazumele za drugačen postopek imenovanja.

(2) Stranke lahko za pomoč pri imenovanju mediatorjev zaprosijo tretjo osebo ali institucijo in sicer tako, da:

a) stranka zaprosi, da oseba ali institucija priporoči primerne mediatorje; ali b) se stranke sporazumejo, da oseba ali institucija neposredno imenuje mediatorje.

(3) Oseba ali institucija iz prejšnjega odstavka ukrene vse potrebno glede na okoliščine spora, da se imenujejo neodvisni in nepristranski mediatorji. Če je to primerno zaradi zagotovitve neodvisnosti in nepristranosti mediacije ali iz drugih upravičenih razlogov, lahko priporoči ali imenuje mediatorja, ki nima istega državljanstva kot stranke.

(4) Kdor je zaprošen, da vodi mediacijo, mora takoj razkriti vse okoliščine, ki bi lahko vzbujale utemeljen dvom o njegovi neodvisnosti in nepristranskosti. Ta dolžnost ga veže ves čas postopka mediacije.

8. člen

(potek mediacije)

(1) Stranke se lahko sporazumejo o poteku mediacije. To lahko storijo tudi s sklicevanjem na kakšna obstoječa pravila.

(2) Če se stranke o poteku mediacije niso sporazumele, mediator vodi postopek, kot šteje za primerno. Pri tem upošteva vse okoliščine primera, morebitne želje strank in potrebo po hitri in trajni rešitvi spora.

(3) Mediator mora delovati neodvisno in nepristransko in si prizadevati za enako obravnavanje strank, upoštevaje vse okoliščine primera.

(4) Mediator lahko ves čas mediacije daje predloge za rešitev spora. Rešitev, ki jo predlaga mediator, strank ne zavezuje.

9. člen

(komuniciranje mediatorja s strankami)

Mediator se lahko srečuje ali komunicira z vsako stranko posebej ali z vsemi skupaj.

10. člen

(razkritje podatkov strankam)

Podatke v zvezi s sporom, ki jih mediator prejme od stranke, lahko razkrije drugim strankam mediacije, razen če mu jih je stranka razkrila pod izrecnim pogojem, da ostanejo zaupni.

11. člen

(zaupnost podatkov)

Vsi podatki, ki izvirajo iz mediacije ali so z njo povezani, so zaupni, razen če so se stranke sporazumele drugače, če njihovo razkritje zahteva zakon ali če je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora.

12. člen

(dopustnost dokazov v drugem postopku)

(1) Stranke, mediatorji in tretje osebe, ki so sodelovale pri mediaciji, se v arbitražnem, sodnem ali drugem podobnem postopku ne smejo sklicevati na oziroma predložiti kot dokaz ali pričati o:

a) vabilu stranke k mediaciji ali dejstvu, da je bila stranka pripravljena sodelovati v mediaciji;

b) mnenjih in predlogih glede možne rešitve spora, ki so jih stranke izrazile med mediacijo;

c) izjavah ali priznanjih dejstev, ki so jih stranke dale med mediacijo;

d) predlogih mediatorja;

e) dejstvu, da je stranka pokazala pripravljenost sprejeti mediatorjev predlog za mirno rešitev spora;

f) listinah, pripravljenih izključno za potrebe mediacije.

(2) Določba prejšnjega odstavka velja ne glede na obliko podatkov in dokazov.

(3) Podatki iz prvega odstavka tega člena se v postopku pred arbitražo, sodiščem ali drugim državnim organom lahko razkrijejo ali uporabijo v dokazne namene samo pod pogoji in v obsegu, ki ga zahteva zakon, zlasti zaradi razlogov javnega reda (npr. zaščita interesov otrok ali preprečitev posega v telesno ali duševno celovitost osebe) ali kolikor je potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora, sicer pa takšni podatki predstavljajo nedopustno dejstvo ali dokaz.

(4) Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se uporabljajo ne glede na to, ali je arbitražni, sodni ali drug podoben postopek povezan s sporom, glede katerega je potekala ali poteka mediacija.

(5) Razen v primerih iz prvega odstavka tega člena dokazi, ki so sicer dopustni v arbitražnem, sodnem ali drugem podobnem postopku, ne postanejo nedopustni samo zato, ker so bili uporabljeni v postopku mediacije.

13. člen

(konec mediacije)

Mediacija se konča:

a) če je sklenjen sporazum o rešitvi spora, z dnem sklenitve tega sporazuma;

b) če se stranke ne sporazumejo o imenovanju mediatorja v 30 dneh od začetka mediacije, z iztekom tega roka;

c) če mediator po posvetovanju s strankami izjavi, da nadaljevanje postopka ni smiselno, z dnem te izjave;

d) če stranke pisno izjavijo mediatorju, da je postopek zaključen, z dnem te izjave;

e) če ena stranka pisno izjavi drugim strankam in mediatorju, da je postopek zaključen, z dnem te izjave. Če v postopku sodeluje več strank, ki so pripravljene mediacijo med seboj nadaljevati, se mediacija konča samo za stranko, ki je podala izjavo.

14. člen

(sporazum o rešitvi spora)

(1) Mediator lahko sodeluje pri oblikovanju besedila sporazuma o rešitvi spora.

(2) Stranke se lahko sporazumejo, da se sporazum o rešitvi spora sestavi v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, poravnave pred sodiščem ali arbitražne odločbe na podlagi poravnave.

15. člen

(mediator kot arbiter)

Če se stranke niso sporazumele drugače, mediator ne more nastopati kot arbiter v sporu, ki je bil ali je predmet mediacije, ali v drugem sporu, ki izvira iz istega pravnega razmerja ali je z njim v zvezi.

16. člen

(uvedba arbitražnega ali sodnega postopka)

(1) Če so se stranke sporazumele za mediacijo in se izrecno zavezale, da do preteka določenega časa ali do nastopa določenega dogodka ne bodo začele arbitražnega ali sodnega postopka glede obstoječega ali bodočega spora, mora arbitraža oziroma sodišče na ugovor tožene stranke zavreči tožbo, razen če tožeča stranka izkaže, da bi sicer nastale težke in nepopravljive posledice. Ta ugovor mora tožena stranka podati najkasneje v odgovoru na tožbo.

(2) Sodišče zavrže tožbo tudi tedaj, kadar zakon predpisuje obvezen postopek mediacije pred vložitvijo tožbe.

(3) Začetek arbitražnega ali sodnega postopka sam po sebi ne pomeni odpovedi sporazumu o mediaciji niti zaključka postopka mediacije.

17. člen

(učinek mediacije na zastaralne in prekluzivne roke)

(1) Zastaranje zahtevka, ki je predmet mediacije, med trajanjem mediacije ne teče.

(2) Če se mediacija konča brez sporazuma o rešitvi spora, se zastaranje nadaljuje od trenutka, ko je postopek končan brez sporazuma o rešitvi spora. Čas, ki je pretekel pred začetkom mediacije, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.

(3) Če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, se ta rok v zvezi z zahtevkom, ki je predmet mediacije, ne izteče prej kot 15 dni po koncu mediacije.

18. člen

(stroški mediacije)

(1) Mediator ima pravico do nagrade in povračila razumnih stroškov, razen če se je s strankami sporazumel drugače ali drugače določajo pravila institucije, pri kateri poteka mediacija.

(2) Če se stranke niso drugače sporazumele, vsaka stranka nosi svoje stroške, skupne stroške mediacije pa nosijo stranke po enakih delih.

19. člen

(prehodna določba)

Določbe tega zakona se ne uporabljajo za postopke mediacije, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, razen če se stranke sporazumejo drugače.

20. člen

(končna določba)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Št. 710-01/08-6/1

Ljubljana, dne 23. maja 2008

EPA 1929-IV

Državni zbor

Republike Slovenije

France Cukjati, dr. med., l.r.

Predsednik

DRŽAVNI ZBOR

4248. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), Stran 12877.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

UKAZ

o razglasitvi Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS)

Razglašam Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 19. novembra 2009.

Št. 003-02-10/2009-2

L jubljana, dne 27. novembra 2009 dr. Danilo Türk l.r.

Predsednik

Republike Slovenije

ZAKON

O ALTERNATIVNEM REŠEVANJU SODNIH SPOROV

(ZARSS)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina in namen zakona)

(1) Ta zakon ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov, ki jih na podlagi tega zakona strankam zagotavljajo sodišča.

(2) Postopki iz prejšnjega odstavka v sodnih sporih izboljšujejo dostop strank do ustreznega pravnega varstva, strankam ponujajo izbiro ustreznega postopka za reševanje spora, omogočajo pravične, hitre in sporazumne rešitve sporov, strankam in sodiščem zagotavljajo časovne in finančne prihranke ter povečujejo obseg prostovoljnih izvršitev sklenjenih sodnih ali izvensodnih poravnav ali izdanih arbitražnih odločb.

2. člen

(področje uporabe)

(1) Ta zakon se uporablja v sporih iz gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih civilnopravnih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo in se glede njih lahko poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače.

(2) Ta zakon se ne uporablja v socialnih sporih.

3. člen

(pojem alternativnega reševanja sporov)

Alternativno reševanje sporov po tem zakonu je postopek, ki ne pomeni sojenja in v katerem ena ali več tretjih nevtralnih oseb sodeluje pri reševanju spora iz 2. člena tega zakona s postopki mediacije, arbitraže, zgodnje nevtralne ocene ali drugimi podobnimi postopki.

II. PROGRAMI ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV

4. člen

(dolžnosti in upravičenja sodišč)

(1) Okrajna, okrožna, delovna in višja sodišča ter višje delovno in socialno sodišče strankam omogočijo uporabo alternativnega reševanja sporov s tem, da sprejmejo in uveljavijo program alternativnega reševanja sporov.

(2) V okviru programa iz prejšnjega odstavka sodišča strankam obvezno omogočijo uporabo mediacije, lahko pa tudi uporabo drugih oblik alternativnega reševanja sporov.

5. člen

(oblika in način izvajanja programa)

(1) Sodišče lahko sprejme in izvaja program alternativnega reševanja sporov kot dejavnost, organizirano neposredno pri sodišču (sodišču pridružen program), ali na podlagi pogodbe z ustreznim izvajalcem alternativnega reševanja sporov (s sodiščem povezan program).

(2) Sodišča lahko na podlagi medsebojnega pisnega dogovora program alternativnega reševanja sporov izvajajo tudi tako, da:

– posamezno okrajno sodišče izvaja program tudi za eno ali več drugih okrajnih sodišč z območja istega sodnega okrožja,

– posamezno okrožno sodišče izvaja program za eno ali več okrajnih sodišč z območja sodnega okrožja tega okrožnega sodišča.

6. člen

(vsebina programa)

S programom alternativnega reševanja sporov sodišče predvsem opredeli, katere vrste teh postopkov zagotavlja in podrobneje določi načela, pravila in obliko teh postopkov. Če sodišče izvaja program na način iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, to opredeli v programu.

7. člen

(mediatorji v programih mediacije)

(1) V programih mediacije iz 4. člena tega zakona lahko postopke mediacije izvajajo mediatorke oziroma mediatorji (v nadaljnjem besedilu: mediator), ki so uvrščeni na sezname mediatorjev po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: seznam).

(2) V sodišču pridruženem programu seznam vodi in nanj uvršča mediatorje sodišče, ki ta program izvaja.

(3) V programu, ki je s sodiščem povezan, seznam vodi in nanj uvršča mediatorje izvajalec alternativnega reševanja sporov, ki ta program za sodišče izvaja in ima dovoljenje Sveta za alternativno reševanje sporov za uvrščanje mediatorjev na seznam.

(4) Mediator lahko izvaja mediacijo pri tistem sodišču oziroma izvajalcu alternativnega reševanja sporov, pri katerem je uvrščen na seznam.

8. člen

(uvrstitev na seznam in izbris s seznama)

(1) Na seznam se lahko uvrsti oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

– je poslovno sposobna,

– ni bila pravnomočno obsojena za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti,

– ima najmanj izobrazbo, pridobljeno po visokošolskem strokovnem študijskem programu prve stopnje,

– je opravila izobraževanje za mediatorja po programu, ki ga določi ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: minister).

(2) Minister lahko določi tudi druge pogoje za uvrstitev na seznam glede na vrsto sporov, v katerih se mediacija izvaja.

(3) Mediatorja se izbriše s seznama, če:

– sam tako zahteva,

– ne izpolnjuje več pogojev iz prve ali druge alineje prvega odstavka tega člena,

– ravna v nasprotju z zakonom, pravili programa, v okviru katerega izvaja mediacijo, ali v nasprotju z načeli mediatorske etike,

– neredno ali nevestno opravlja svoje delo v postopkih mediacije,

– se ne udeleži obveznih oblik izobraževanja, ki jih določi minister, ali

– v določenem obdobju ne opravi minimalnega števila postopkov mediacij, ki ga določi minister.

(4) O izbrisu s seznama odloči sodišče oziroma izvajalec alternativnega reševanja sporov, ki je mediatorja uvrstil na seznam.

(5) Minister s pravilnikom določi tudi:

– pogoje za izdajo dovoljenja izvajalcem alternativnega reševanja sporov za uvrščanje mediatorjev na seznam in

– način nadzora nad delom mediatorjev.

9. člen

(vsebina in javnost seznama)

(1) Seznam vsebuje naslednje podatke:

– osebno ime mediatorja,

– datum in kraj rojstva,

– naslov stalnega ali začasnega bivališča,

– kontaktne podatke: številka telefona in elektronski naslov,

– strokovni oziroma znanstveni naslov,

– poklic,

– podatke o zaposlitvi,

– vrsto sporov, v katerih izvaja mediacijo,

– datum uvrstitve na seznam.

(2) Seznam je zaradi učinkovitega izvajanja postopkov mediacije po tem zakonu javen v delu, ki obsega naslednje podatke:

– osebno ime mediatorja,

– strokovni oziroma znanstveni naslov,

– vrsto sporov, v katerih izvaja mediacijo,

– datum uvrstitve na seznam.

(3) Podatke iz prejšnjega odstavka posreduje sodišče oziroma izvajalec alternativnega reševanja sporov ministrstvu, pristojnemu za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), lahko pa jih objavi tudi na svoji spletni strani. Sodišče oziroma izvajalec alternativnega reševanja sporov posreduje ministrstvu tudi podatek o izbrisu mediatorja s seznama.

10. člen

(centralna evidenca mediatorjev)

(1) Za namen seznanjanja javnosti in učinkovitega izvajanja postopkov mediacije po tem zakonu vodi ministrstvo centralno evidenco mediatorjev, uvrščenih na sezname.

(2) Centralna evidenca mediatorjev se objavi na spletni strani ministrstva in obsega naslednje podatke:

– osebno ime mediatorja,

– strokovni oziroma znanstveni naslov,

– vrsto sporov, v katerih izvaja mediacijo,

– naziv in naslov sodišča ali izvajalca alternativnega reševanja sporov, pri katerem je mediator uvrščen na seznam, in

– datum uvrstitve na seznam.

(3) Po prejemu podatka o izbrisu mediatorja s seznama ministrstvo izbriše mediatorja iz centralne evidence mediatorjev.

(4) Minister s pravilnikom določi podrobnejša pravila vodenja seznamov in centralne evidence mediatorjev.

11. člen

(vodenje programa)

(1) Sodišče, ki izvaja program alternativnega reševanja sporov, določi javno uslužbenko oziroma javnega uslužbenca, ki vodi, upravlja, nadzira in ocenjuje uspešnost tega programa (v nadaljnjem besedilu: vodja programa). V sodišču pridruženem programu vodja programa skrbi tudi za izobraževanje, usposabljanje in nadzor nad delom nevtralnih tretjih oseb ter za določitev nevtralne tretje osebe v posamezni zadevi.

(2) Sodišče, ki izvaja program alternativnega reševanja sporov, z letnim razporedom dela sodnikov določi sodnico oziroma sodnika (v nadaljnjem besedilu: sodnik), ki z vodjo programa sodeluje pri vodenju in ocenjevanju uspešnosti programa ter izobraževanju in usposabljanju nevtralnih tretjih oseb.

12. člen

(financiranje programov)

Sredstva za financiranje programov, ki jih sodišča izvajajo na podlagi 4. člena tega zakona, se zagotavljajo v proračunu sodišč.

13. člen

(podpora programu)

(1) Ministrstvo zagotavlja sodiščem pomoč pri oblikovanju in izvajanju programov, skrbi za seznanjanje javnosti s programi, ki jih sodišča izvajajo v skladu s 4. členom tega zakona, in s pomočjo Sveta za alternativno reševanje sporov zagotavlja tudi ustrezne nasvete in informacije o priporočljivih dobrih praksah pri oblikovanju in izvajanju programov ter zagotavljanju njihove kakovosti.

(2) Sodišča predložijo ministrstvu programe, ki jih sprejmejo na podlagi 4. člena tega zakona.

(3) Center za izobraževanje v pravosodju zagotavlja izobraževanje in usposabljanje nevtralnih tretjih oseb, ki sodelujejo v postopkih alternativnega reševanja sporov v programih, ki jih sodišča izvajajo v skladu s 4. členom tega zakona.

14. člen

(Svet za alternativno reševanje sporov)

(1) Za zagotavljanje svetovanja v zvezi z oblikovanjem in izvajanjem programov po 4. členu tega zakona, zagotavljanjem njihove kakovosti in nadaljnjim razvojem alternativnega reševanja sporov se ustanovi Svet za alternativno reševanje sporov (v nadaljnjem besedilu: Svet).

(2) Svet sestavlja najmanj deset članic oziroma članov (v nadaljnjem besedilu: član). Minister imenuje člane izmed strokovnjakov s področja alternativnega reševanja sporov ali s področja civilnega postopkovnega prava za obdobje štirih let. Svet vodi predsednica oziroma predsednik (v nadaljnjem besedilu: predsednik), ki ga izmed članov določi minister.

(3) S sklepom o ustanovitvi Sveta minister določi sestavo, naloge, način dela, sredstva, povračilo stroškov predsedniku in članom Sveta ter druge potrebne administrativne in tehnične pogoje za delo Sveta.

III. SKUPNE DOLOČBE O POSTOPKU

15. člen

(napotitev v postopek alternativnega reševanja spora na podlagi soglasja strank)

(1) Sodišče strankam ponudi možnost alternativnega reševanja spora v vsaki zadevi, razen kadar sodnik oceni, da v posamezni zadevi to ne bi bilo primerno.

(2) Na predlog strank, ki soglašajo, da se opravi poskus alternativne rešitve spora, lahko sodišče kadarkoli prekine sodni postopek za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, in stranke napoti v postopek alternativnega reševanja spora.

16. člen

(navzočnost na narokih v postopkih alternativnega reševanja sporov)

(1) Fizične osebe kot stranke postopka so se dolžne osebno udeležiti srečanj in narokov v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov.

(2) Pravne osebe kot stranke postopka morajo na srečanjih in narokih v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov zagotoviti navzočnost oziroma dosegljivost oseb s pooblastilom za sklenitev sodne ali izvensodne poravnave.

(3) Vročanje vabil na srečanja in naroke v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov po tem zakonu se opravi po pravilih pravdnega postopka.

(4) Če pravilno vabljena stranka na srečanje ali narok v postopku alternativnega reševanja spora ne pride in ne izkaže upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na srečanje ali narok, mora nasprotni stranki povrniti stroške tega srečanja ali naroka, eni ali več nevtralnim tretjim osebam pa plačati triurno nagrado za pripravo na srečanje ali narok. Stranko se v vabilu na srečanje ali narok opozori na posledice izostanka z naroka.

(5) Pooblaščenci strank so lahko navzoči na srečanjih in narokih v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov.

17. člen

(nagrada in stroški nevtralnih tretjih oseb)

V postopku alternativnega reševanja sporov po programu iz 4. člena tega zakona je nevtralna tretja oseba upravičena do nagrade in povračila potnih stroškov v višini, ki jo s pravilnikom določi minister.

IV. POSEBNE DOLOČBE O POSTOPKU V PROGRAMU MEDIACIJE

18. člen

(informativni narok o mediaciji)

(1) Če stranke sodišču ne predlagajo napotitve v postopek alternativnega reševanja spora, sme sodišče kadarkoli med sodnim postopkom zahtevati, da se stranke osebno udeležijo informativnega naroka o mediaciji.

(2) Datum in uro informativnega naroka sodišče določi po predhodni uskladitvi s strankami.

(3) Vabilo na informativni narok se strankam vroči osebno.

(4) O informativnem naroku, ki ga vodi sodnik ali strokovni sodelavec, se vodi zapisnik.

(5) Če pravilno vabljena stranka na informativni narok ne pride in ne izkaže upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok, mora nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka. Sodišče stranko v vabilu na narok opozori na posledice izostanka z naroka.

19. člen

(obvezna napotitev na mediacijo)

(1) Sodišče sme, kadar je to glede na okoliščine primera ustrezno, na podlagi opravljenega posvetovanja s strankami, ki se udeležijo informativnega naroka, skleniti, da postopek prekine za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, in stranke napoti na mediacijo, ki jo sodišče zagotavlja v okviru programa po 4. členu tega zakona.

(2) Sklep o obvezni napotitvi na mediacijo mora biti obrazložen in mora vsebovati tudi opozorilo o posledicah očitno nerazumne zavrnitve napotitve na mediacijo iz petega odstavka tega člena. Sklep se strankam vroči osebno.

(3) Zoper sklep o obvezni napotitvi na mediacijo lahko stranka v osmih dneh od vročitve sklepa vloži ugovor, s katerim nasprotuje napotitvi na mediacijo.

(4) Če stranka vloži ugovor iz prejšnjega odstavka, sodišče, ki je sklep o obvezni napotitvi na mediacijo izdalo, ta sklep razveljavi. Zoper sklep o razveljavitvi sklepa o obvezni napotitvi na mediacijo ni pritožbe.

(5) Sodišče lahko stranki, ki očitno nerazumno zavrne napotitev v mediacijo, ne glede na uspeh v sodnem postopku, na predlog nasprotne stranke naloži, da tej stranki povrne vse njene stroške, ki so bili potrebni za sodni postopek in so nastali od očitno nerazumne zavrnitve napotitve na mediacijo dalje, ali del teh stroškov.

(6) Pri odločanju o tem, ali je bila zavrnitev napotitve na mediacijo očitno nerazumna, se upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, predvsem:

– narava spora,

– odločilna dejstva v sporu,

– dejstvo, da sta stranki predhodno poskušali mirno rešiti spor s pogajanji,

– višina stroškov, ki bi nastali v mediaciji,

– verjetnost, da bi trimesečna prekinitev postopka zaradi mediacije lahko vplivala na izid pravde,

– verjetnost, da bi mediacija lahko uspešno končala spor.

20. člen

(izvedba prvega srečanja v mediaciji)

Ko sodišče napoti stranke na mediacijo v okviru programa sodišča, se mora prvo mediacijsko srečanje izvesti v 30 dneh po izdaji sklepa o napotitvi.

21. člen

(spori z državo)

(1) Državno pravobranilstvo v vseh sodnih sporih iz razmerij, za katera se uporablja ta zakon in v katerih je Republika Slovenija stranka, poda soglasje za reševanje spora z mediacijo, kadar je to glede na okoliščine primera ustrezno.

(2) Če Državno pravobranilstvo meni, da reševanje spora z mediacijo ni primerno, mora z obrazloženim predlogom zahtevati, da o tem odloči Vlada Republike Slovenije.

(3) Če Državno pravobranilstvo v večjem številu istovrstnih sporov meni, da reševanje teh sporov z mediacijo ni primerno, lahko z enim predlogom zahteva odločitev Vlade Republike Slovenije glede uporabe mediacije v vseh teh sporih. Če je verjetno, da bodo spori, na katere se nanaša predlog Državnega pravobranilstva, nastajali tudi v bodoče, lahko Državno pravobranilstvo predlaga, da Vlada Republike Slovenije hkrati odloči še o reševanju pričakovanih bodočih istovrstnih sporov z mediacijo.

22. člen

(kritje nagrade in potnih stroškov mediatorja s strani sodišča)

(1) V mediaciji, ki se po programu iz 4. člena tega zakona izvede v sporih iz razmerij med starši in otroki ter v delovnopravnih sporih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče krije nagrado mediatorja in njegove potne stroške.

(2) V mediaciji, ki se po programu iz 4. člena tega zakona izvede v vseh ostalih sporih, razen v gospodarskih sporih, sodišče krije nagrado mediatorja za prve tri ure mediacije in njegove potne stroške, ki nastanejo v zvezi s prvimi tremi urami mediacije.

(3) V mediaciji, ki se po programu iz 4. člena tega zakona izvede v gospodarskih sporih, stranke same nosijo nagrado in potne stroške mediatorja, in sicer po enakih delih, če se niso sporazumele drugače.

V. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

23. člen

(sprejem in uveljavitev programov sodišč)

(1) Okrajna, okrožna in delovna sodišča sprejmejo in uveljavijo program alternativnega reševanja sporov iz 4. člena tega zakona najkasneje do začetka uporabe tega zakona.

(2) Višja sodišča ter Višje delovno in socialno sodišče sprejmejo in uveljavijo program alternativnega reševanja sporov iz 4. člena tega zakona najkasneje v dveh letih od začetka uporabe tega zakona.

24. člen

(veljavni programi sodišč)

Sodišče, ki ob uveljavitvi tega zakona že izvaja program alternativnega reševanja sporov, analizira tak program in ga uskladi z določbami tega zakona najkasneje do začetka uporabe tega zakona.

25. člen

(rok za izdajo pravilnikov)

Minister izda pravilnike iz tega zakona najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

26. člen

(delovanje Sveta za alternativno reševanje sporov)

(1) Svet za alternativno reševanje sporov, ki ob uveljavitvi tega zakona deluje pri Ministrstvu za pravosodje, nadaljuje svoje delo kot Svet po 14. členu tega zakona.

(2) Mandat predsednika in članov Sveta iz prejšnjega odstavka se izteče v skladu s sklepom, s katerim so bili imenovani.

27. člen

(začetek veljavnosti in uporabe zakona)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest mesecev po njegovi uveljavitvi.

Št. 700-01/09-12/53

Ljubljana, dne 19. novembra 2009

EPA 550-V

Državni zbor

Republike Slovenije dr. Pavel Gantar l.r.

Predsednik

965. Pravilnik o mediatorjih v programih sodišč, Stran 2789.

Na podlagi prvega, drugega, tretjega in petega odstavka 8. člena in četrtega odstavka 10. člena Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (Uradni list RS, št. 97/09) minister za pravosodje izdaja

PRAVILNIK

o mediatorjih v programih sodišč

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

Ta pravilnik ureja:

– vodenje seznama in centralne evidence mediatorjev, ki delujejo v programih sodišč (v nadaljnjem besedilu: mediatorji) po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljnjem besedilu: zakon),

– pogoje za izdajo dovoljenja izvajalcem alternativnega reševanja sporov (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) za uvrščanje mediatorjev na seznam,

– izobraževanje in druge pogoje, ki jih morajo izpolnjevati mediatorji,

– nadzor nad delom mediatorjev.

II. VODENJE SEZNAMA MEDIATORJEV

2. člen

(seznam)

(1) Glede na vrsto sporov, v katerih se izvaja mediacija, se seznam vodi po naslednjih področjih:

1. civilno področje,

2. gospodarsko področje,

3. družinsko področje,

4. delovno področje.

(2) Organ, ki vodi seznam, vpiše mediatorje v tista področja iz prejšnjega odstavka, ki jih posamezno sodišče potrebuje glede na njegovo pristojnost.

(3) Organ, ki vodi seznam, glede na potrebe programa določi najvišje število mediatorjev, ki so lahko vpisani v posamezno področje seznama. Pri tem upošteva zlasti pripad zadev na sodišče v zadnjih 12 mesecih. Število mediatorjev na seznamu mora omogočati, da:

– se postopki mediacije zaključijo v treh mesecih,

– vsak mediator letno opravi predpisano minimalno število postopkov mediacij,

– se postopki mediacije lahko izvajajo tudi kot mediacije z dvema ali več mediatorji,

– mediacijo v sporih iz družinskih razmerij vodita pri sodišču prve stopnje dva mediatorja, od katerih ima eden opravljen pravniški državni izpit, drugi pa izkazuje strokovno znanje in izkušnje s področja psihologije ali drugega podobnega področja.

III. IZDAJA DOVOLJENJA IZVAJALCEM ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV ZA UVRŠČANJE MEDIATORJEV NA SEZNAM

3. člen

(dovoljenje izvajalcem alternativnega reševanja sporov za uvrščanje mediatorjev na seznam)

Svet za alternativno reševanje sporov odloča o:

– izdaji dovoljenja izvajalcem za uvrščanje mediatorjev na seznam (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje),

– podaljšanju dovoljenja,

– odvzemu dovoljenja.

4. člen

(pogoji za pridobitev dovoljenja)

Izvajalec, ki želi pridobiti dovoljenje za uvrščanje mediatorjev na seznam, mora izpolnjevati naslednje pogoje:

– po predpisih, po katerih je ustanovljen, lahko opravlja dejavnost izvajanja storitev mediacije,

– ima najmanj tri leta izkušenj pri izvajanju storitev mediacije,

– razpolaga s prostori in opremo, ki so predpisani s tem pravilnikom in veljavnimi sanitarno-zdravstvenimi predpisi, predpisi o graditvi objektov, o varstvu okolja, o urejanju naselij, o varstvu pri delu in o varstvu pred požarom,

– s pravili svojega delovanja lahko zagotovi kvalitetno organizacijo in izvajanje programa mediacije za sodišče ob polnem upoštevanju določil zakonskih in podzakonskih predpisov, pravil programa sodišča in načel mediatorske etike.

5. člen

(prostori in oprema)

(1) Prostori izvajalca so pisarna, soba za mediacijo in pomožni prostori.

(2) Pisarna po tem pravilniku je prostor, v katerem izvajalec opravlja dela, povezana z organizacijo izvajanja storitev mediacije. Imeti mora opremo za pisarniško poslovanje in prostor za sprejem strank.

(3) Soba za mediacijo je prostor, v katerem se izvajajo storitve mediacije.

(4) Pomožni prostori so čakalnica in sanitarije, ki morajo biti v neposredni bližini pisarne.

6. člen

(pogoji za prostore)

Minimalni tehnični in drugi pogoji, ki se nanašajo na zunanjo in notranjo ureditev prostorov, so:

– zunanjost prostorov mora biti gradbeno dokončana;

– dostop mora biti varen, neoviran in osvetljen;

– zagotovljeni morata biti najmanj dve parkirni mesti za stranke in prostori morajo biti lahko dosegljivi z javnimi prevoznimi sredstvi;

– notranjost prostorov mora biti gradbeno dokončana in iz materialov, ki se lahko čistijo oziroma vzdržujejo;

– v prostorih morajo biti zagotovljene ustrezne mikroklimatske razmere;

– višina prostorov ne sme biti nižja od 2,4 metra;

– velikost sobe za mediacijo ne sme biti manjša od 20 m2;

– za prostore mora biti izkazana lastninska pravica ali sklenjena najemna pogodba za najmanj tri leta.

7. člen

(pogoji za opremo)

Posebni tehnični in drugi pogoji, ki se nanašajo na ureditev prostorov in opreme izvajalca, so:

– prostori morajo biti ustrezno osvetljeni, z možnostjo prezračevanja (naravno prezračevanje ali z napravami za umetno prezračevanje) in ogrevani;

– oprema mora biti tehnično brezhibna in iz materialov, ki se lahko čistijo in vzdržujejo;

– razporeditev opreme mora zagotavljati varno gibanje strank in delo zaposlenih;

– v prostorih mora biti najmanj en telefonski priključek;

– izvajalec mora imeti dostop do internetnega omrežja;

– pohištvo mora zagotavljati varno hrambo dokumentacije;

– prostori morajo biti zavarovani proti vsem običajnim nevarnostim pri zavarovalnici;

– prostori morajo biti tehnično varovani.

8. člen

(vzdrževanje prostorov in opreme)

Izvajalec mora prostore in opremo redno vzdrževati tako, da ob vsakem času dosegajo minimalne tehnične in druge pogoje, določene s tem pravilnikom.

9. člen

(pregled prostorov in opreme)

Izpolnjevanje pogojev glede prostorov in opreme se dokazuje z dovoljenjem pristojnega organa o uporabi prostorov za poslovno dejavnost in s pregledom prostorov, ki ga pred izdajo dovoljenja za uvrščanje mediatorjev na seznam opravi tričlanska komisija, ki jo imenuje Svet za alternativno reševanje sporov.

10. člen

(vloga za pridobitev dovoljenja)

(1) Izvajalec, ki želi pridobiti dovoljenje, vloži vlogo pri Ministrstvu za pravosodje, ki jo posreduje Svetu za alternativno reševanje sporov.

(2) Vloga za pridobitev dovoljenja mora obsegati:

– podatke o izvajalcu (naziv, naslov in dejavnost),

– podatke o izkušnjah izvajalca pri izvajanju storitev mediacije (ali je že zagotavljal storitve mediacije; kje in kako dolgo jih je zagotavljal; če ni bil sam nosilec programa, v katerem so se mediacije izvajale, pa tudi, kdo je bil nosilec programa),

– podatke o prostorih in opremi,

– pravila delovanja.

(3) Izvajalec ob vložitvi vloge za pridobitev dovoljenja pooblasti Svet za alternativno reševanje sporov, da lahko naročnika, kateremu je izvajalec že zagotavljal storitve mediacije, zaprosi za mnenje o kvaliteti opravljenih storitev.

11. člen

(izdaja dovoljenja)

(1) Če so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja, Svet za alternativno reševanje sporov izda dovoljenje za obdobje petih let.

(2) Izvajalec sme s sodiščem skleniti pogodbo o zagotavljanju storitev mediacije največ za obdobje, za katero mu je izdano dovoljenje.

12. člen

(vloga za podaljšanje dovoljenja)

(1) Izvajalec, ki je na podlagi pridobljenega dovoljenja sklenil pogodbo o zagotavljanju storitev mediacije za katero od sodišč iz 4. člena zakona in želi podaljšati dovoljenje, vloži najpozneje 6 mesecev pred iztekom dovoljenja vlogo za podaljšanje dovoljenja pri Ministrstvu za pravosodje, ki jo posreduje Svetu za alternativno reševanje sporov.

(2) Izvajalec v vlogi navede, s katerim sodiščem je sklenil pogodbo o zagotavljanju storitev alternativnega reševanja sporov, datum sklenitve pogodbe in obdobje, za katero je bila pogodba sklenjena.

13. člen

(zaprosilo za mnenje sodišča)

Svet za alternativno reševanje sporov pred odločanjem o podaljšanju dovoljenja zaprosi sodišče, s katerim je izvajalec sklenil pogodbo o zagotavljanju storitev mediacije, za mnenje glede kvalitete storitev, ki jih zagotavlja izvajalec.

14. člen

(podaljšanje dovoljenja)

Če so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja, Svet za alternativno reševanje sporov podaljša dovoljenje za obdobje petih let.

15. člen

(odvzem dovoljenja)

Svet za alternativno reševanje sporov izvajalcu odvzame dovoljenje, če ugotovi, da izvajalec ne izpolnjuje več vseh pogojev za izdajo dovoljenja.

16. člen

(postopek za odvzem dovoljenja)

Postopek za odvzem dovoljenja se začne na obrazložen predlog predsednika sodišča, s katerim je izvajalec sklenil pogodbo o zagotavljanju storitev mediacije, ali na obrazložen predlog kateregakoli člana Sveta za alternativno reševanje sporov.

17. člen

(seznanitev sodišča z odvzemom dovoljenja)

Odločba o odvzemu dovoljenja izvajalcu se v 8 dneh po njeni dokončnosti posreduje sodišču, za katero izvajalec zagotavlja storitve mediacije.

IV. UVRSTITEV NA SEZNAM

18. člen

(začetek in vodenje postopka uvrstitve na seznam)

Sodišča in izvajalci z javnim pozivom povabijo zainteresirane osebe, da pri njih vložijo vlogo za uvrstitev na seznam mediatorjev iz 7. člena zakona. Javni poziv se objavi na spletni strani sodišča ali v dnevnem časopisju.

19. člen

(vloga)

(1) Oseba, ki želi biti uvrščena na seznam (v nadaljnjem besedilu: kandidat), vloži vlogo za uvrstitev na seznam pri tistem sodišču oziroma izvajalcu, pri katerem želi opravljati storitve mediacije.

(2) Vloga za vpis na seznam mora obsegati naslednje podatke:

– osebno ime,

– datum in kraj rojstva,

– poštni naslov, na katerem je kandidat dosegljiv,

– naslov stalnega ali začasnega prebivališča,

– kontaktne podatke: številka telefona in elektronski naslov,

– strokovni oziroma znanstveni naslov,

– poklic,

– podatke o zaposlitvi,

– področje, na katerem bi kandidat želel izvajati mediacijo,

– življenjepis.

20. člen

(priloge)

(1) Kandidat mora vlogi iz prejšnjega člena priložiti naslednja dokazila o izpolnjevanju pogojev:

– potrdilo upravljavca matičnega registra o poslovni sposobnosti,

– potrdilo iz kazenske evidence, da kandidat ni bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti,

– potrdilo o tem, da ima najmanj izobrazbo, pridobljeno po visokošolskem strokovnem študijskem programu prve stopnje,

– potrdilo o opravljenem izobraževanju za mediatorja po programu, določenem v 24. členu tega pravilnika.

(2) Kandidat, ki je opravil pravniški državni izpit, predloži potrdilo o tem.

(3) Potrdili iz prve in druge alineje prvega odstavka tega člena ne smeta biti starejši od 30 dni.

(4) Kandidat lahko pooblasti sodišče oziroma izvajalca alternativnega reševanja sporov, pri katerem želi opravljati storitve mediacije, da ta sam pridobi potrdili iz prve in druge alineje prvega odstavka tega člena. V tem primeru mu mora kandidat za namen pridobitve podatkov posredovati podatek o EMŠO.

21. člen

(življenjepis)

Življenjepis kandidata mora obsegati zlasti podatke o tem, ali že ima izkušnje z opravljanjem storitev mediacije ter kje, na kakšnem področju in kako dolgo je te storitve opravljal.

22. člen

(izobraževanje za mediatorja)

(1) Izobraževanje za mediatorja obsega najmanj 40 pedagoških ur in vključuje vse vsebine iz Priloge št. 1, ki je sestavni del tega pravilnika.

(2) Pedagoška ura obsega najmanj 45 minut.

(3) Izobraževanje za mediatorja vključuje tudi zaključni izpit, na katerem se preveri znanje, ki ga je kandidat pridobil v tem izobraževanju. Uspešno opravljen izpit je pogoj za uspešno zaključeno izobraževanje za mediatorja.

23. člen

(potrdilo o opravljenem izobraževanju za mediatorja)

(1) Potrdilo o opravljenem izobraževanju za mediatorja kandidat pridobi pri izvajalcu izobraževanja.

(2) Iz potrdila o opravljenem izobraževanju morajo biti razvidni najmanj naslednji podatki:

– ime in naslov izvajalca izobraževanja,

– navedba dejavnosti izvajalca izobraževanja,

– datum in kraj izvedbe izobraževanja,

– naziv izobraževanja,

– število ur, ki jih je izobraževanje obsegalo,

– datum opravljanja zaključnega izpita in uspešnost kandidata pri izpitu.

(3) Potrdilu o opravljenem izobraževanju mora biti priložen podroben opis vsebine izobraževanja.

24. člen

(nadaljnje izobraževanje)

(1) Mediatorji so se dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki ter aktivno sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizirajo Center za izobraževanje v pravosodju in drugi ponudniki izobraževanj.

(2) Mediator, vpisan v seznam, se mora v vsakem koledarskem letu udeležiti najmanj:

1. enodnevnega nadaljnjega izobraževanja s področja mediacije, ki ga zagotavlja Center za izobraževanje v pravosodju in

2. enodnevnega izobraževanja s področja mediacije, ki ga zagotavljajo drugi domači ali tuji ponudniki izobraževanja na tem področju.

(3) Obveznost iz 2. točke prejšnjega odstavka izpolni mediator tudi z udeležbo na seminarjih in konferencah, organiziranih na področju mediacije, če udeležbo lahko izkaže s potrdilom organizatorja takih dogodkov.

(4) Mediator potrdila o udeležbi na izobraževanju iz drugega odstavka tega člena do konca vsakega koledarskega leta predloži vodji sodišču pridruženega programa, v programu, ki je s sodiščem povezan, pa osebi, ki je pri izvajalcu alternativnega reševanja sporov zadolžena za vodenje programa mediacije (v nadaljnjem besedilu: vodja pri izvajalcu). Vodja sodišču pridruženega programa ali vodja pri izvajalcu odloči o tem, ali je mediator izpolnil pogoj, določen v tem členu.

25. člen

(minimalno število opravljenih postopkov mediacij)

(1) Mediator, vpisan v seznam, mora v koledarskem letu v programu sodišča opraviti najmanj deset postopkov mediacije, razen če pripad v posameznem programu tega ne omogoča ali če obstajajo drugi opravičljivi razlogi za to, da mediator ne more opraviti zahtevanega števila mediacij. Vodja sodišču pridruženega programa ali vodja pri izvajalcu odloča o tem, ali je pripad omogočil izvedbo zahtevanega minimalnega števila postopkov mediacije in ali obstajajo drugi opravičljivi razlogi za to, da mediator ne more opraviti zahtevanega števila mediacij.

(2) Če je mediator vpisan v seznam pri več sodiščih ali izvajalcih alternativnega reševanja sporov, pogoj iz prejšnjega odstavka izpolni, če skupno število mediacij, ki jih je opravil v programih sodišč, doseže v prejšnjem odstavku določeno minimalno število opravljenih postopkov mediacij.

26. člen

(odločitev o vpisu na seznam)

(1) V sodišču pridruženem programu sodišče izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje za uvrstitev na seznam, izbere kandidate, ki jih uvrsti na seznam in s katerimi sodišče sklene pogodbe.

(2) V programu, ki je s sodiščem povezan, kandidate izbere izvajalec in v 8 dneh po uvrstitvi vsakega od kandidatov na seznam o tem obvesti sodišče, za katero izvaja program mediacije.

27. člen

(sprememba podatkov)

(1) Vsako spremembo podatkov iz prvega odstavka 9. člena zakona in odsotnost, daljšo od enega meseca, je mediator dolžan takoj sporočiti vodji sodišču pridruženega programa ali vodji pri izvajalcu.

(2) Sprememba podatkov iz prvega odstavka 9. člena zakona in odsotnost mediatorja, daljša kot 3 mesece, se vpiše v seznam mediatorjev.

V. IZBRIS S SEZNAMA

28. člen

(začetek postopka za izbris s seznama)

(1) Postopek za izbris s seznama se po prvi alineji tretjega odstavka 8. člena zakona začne na predlog mediatorja.

(2) Postopek za izbris s seznama se po drugi do šesti alineji tretjega odstavka 8. člena zakona začne na obrazložen predlog vodje sodišču pridruženega programa ali vodje pri izvajalcu.

(3) Če se pri izvajalcu začne postopek za izbris mediatorja s seznama, izvajalec o tem v 8 dneh obvesti sodišče, za katerega izvaja program mediacije.

29. člen

(odgovor)

(1) Predlog vodje sodišču pridruženega programa oziroma vodje pri izvajalcu se pošlje v odgovor mediatorju, zoper katerega je začet postopek izbrisa s seznama.

(2) Mediator lahko v 30 dneh od prejema predloga za začetek postopka izbrisa s seznama odgovori na predlog.

30. člen

(odločitev o izbrisu s seznama)

(1) Predsednik sodišča oziroma predstojnik izvajalca odloči o vlogi, s katero je bil predlagan izbris mediatorja s seznama. Če vlogi ugodi, se mediator izbriše s seznama.

(2) Izvajalec alternativnega reševanja sporov, ki je mediatorja izbrisal s seznama, o tem v 8 dneh obvesti sodišče, za katerega izvaja program mediacije.

VI. CENTRALNA EVIDENCA MEDIATORJEV

31. člen

(posredovanje podatkov in vodenje centralne evidence)

(1) Organ, ki vodi seznam, posreduje ministrstvu, pristojnemu za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), podatke, ki se vpisujejo v centralno evidenco mediatorjev, v osmih dneh od vpisa mediatorja v seznam. V enakem roku posreduje tudi vsako spremembo teh podatkov in podatek o izbrisu mediatorja s seznama.

(2) Centralna evidenca mediatorjev se vodi po sodiščih iz prvega odstavka 4. člena zakona in po področjih iz 2. člena tega pravilnika.

VII. NADZOR NAD DELOM MEDIATORJEV

32. člen

(izvajanje nadzora)

(1) Nadzor nad delom mediatorjev izvaja:

– v sodišču pridruženem programu: vodja sodišču pridruženega programa in sodnik iz drugega odstavka 11. člena zakona,

– v programu, ki je s sodiščem povezan: vodja pri izvajalcu in sodnik iz drugega odstavka 11. člena zakona.

(2) Pri nadzoru se upošteva zlasti spoštovanje zakonskih določil, določb programa in temeljnih in etičnih načel mediacije, ter ocena mediatorja. Upoštevajo se tudi evalvacijski vprašalniki in morebitna druga mnenja ali pripombe strank in njihovih pooblaščencev v mediaciji, ki jih prejme sodišče ali izvajalec.

(3) Vsak program alternativnega reševanja sporov mora vsebovati pravila o postopku obravnave pritožb zoper delo mediatorjev in pravila o postopku izločitve mediatorja, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost mediatorja.

33. člen

(mesečno poročilo mediatorja o zaključenih zadevah)

Mediator do petega dne v mesecu vodji sodišču pridruženega programa ali vodji pri izvajalcu preda pisno poročilo o zadevah, ki so bile zaključene v preteklem mesecu. V poročilu za vsako od teh zadev navede naslednje podatke:

– opravilne številke zadeve (v mediaciji in v sodnem postopku),

– stranke v sporu,

– vrsta spora,

– ali je v postopku alternativnega reševanja spora sodelovalo več mediatorjev in kateri mediatorji so sodelovali,

– datum prekinitve postopka zaradi napotitve v mediacijo,

– datum prejema in datum vrnitve spisa,

– datumi srečanj s strankami in trajanje srečanj,

– če je katero od srečanj odpadlo: razlog za to, da je odpadlo,

– datum zaključka mediacije,

– način zaključka mediacije (vrnitev zadeve v sodni postopek, poravnava, umik tožbe ali opredelitev drugačnega načina uspešnega zaključka),

– opravilne številke pridruženih zadev, če so bile te v istem postopku mediacije uspešno rešene.

34. člen

(ocena mediatorja)

Mediatorja enkrat v vsakem 24 mesečnem obdobju oceni vodja sodišču pridruženega programa ali vodja pri izvajalcu.

35. člen

(evalvacijski vprašalnik)

(1) Ob zaključku mediacije mediator povabi stranke in njihove pooblaščence k izpolnitvi anonimnega evalvacijskega vprašalnika.

(2) Evalvacijski vprašalnik vsebuje vprašanja o splošnem zadovoljstvu s postopkom mediacije, delom mediatorja in izidom mediacije in o mnenju strank in njihovih pooblaščencev o posameznih elementih postopka mediacije, nastopa mediatorja in izida mediacije.

36. člen

(evidenca izvajanja in uspešnosti mediacije)

(1) Sodišče, v programu, ki je s sodiščem povezan pa izvajalec, vodi evidenco izvajanja in uspešnosti mediacije. Evidenca se deli na dve kategoriji:

1. mediacija na podlagi soglasja strank po 15. členu zakona,

2. mediacija na podlagi obvezne napotitve po 19. členu zakona.

(2) V kategoriji 1 se po posameznih področjih iz 3. člena tega pravilnika spremljajo naslednji podatki:

– število zadev, v katerih sta obe stranki podali soglasje za mediacijo,

– število uspešno zaključenih postopkov mediacije (spor med strankama je bil v celoti rešen s sodno poravnavo ali umikom tožbe),

– število rešenih pridruženih zadev,

– število postopkov mediacije, v katerih je bilo izvedeno najmanj eno srečanje, spor pa v mediaciji ni bil rešen,

– število postopkov, v katerih do izvedbe srečanja ni prišlo,

– zneski nagrade in potnih stroškov, ki jih plača sodišče in zneski nagrade in potnih stroškov, ki jih plačajo stranke.

(3) V kategoriji 2 se spremljajo naslednji podatki:

– število izdanih sklepov o obvezni napotitvi,

– število zadev, v katerih je bil vložen pravočasen ugovor zoper sklep o obvezni napotitvi in je bil sklep razveljavljen,

– število uspešno zaključenih postopkov mediacije (spor med strankama je bil v celoti rešen s sodno poravnavo ali umikom tožbe),

– število rešenih pridruženih zadev,

– število postopkov mediacije, v katerih je bilo izvedeno najmanj eno srečanje, spor pa v mediaciji ni bil rešen,

– število postopkov, v katerih do izvedbe srečanja ni prišlo,

– zneski nagrade in potnih stroškov, ki jih plača sodišče in zneski nagrade in potnih stroškov, ki jih plačajo stranke.

(4) V evidenci se lahko spremljajo tudi drugi podatki, ki so po oceni sodišča oziroma izvajalca pomembni za oceno izvajanja in uspešnosti mediacije.

PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA

37. člen

(začetek uporabe določb, ki se nanašajo na nadaljnje izobraževanje mediatorja in predpisano minimalno število postopkov mediacije)

Določbi 24. in 25. člena tega pravilnika se začneta uporabljati 1. januarja 2011.

38. člen

(mediatorji v programih sodišč pred uveljavitvijo zakona)

Sodišče, ki je ob uveljavitvi zakona že izvajalo program mediacije, po uskladitvi določb takega programa z določbami zakona na seznam mediatorjev uvrsti vse mediatorje, s katerimi ima na dan sprejetja usklajenega programa sklenjene pogodbe o sodelovanju in ki izpolnjujejo pogoje za uvrstitev na seznam. Pri tem se šteje, da je potrdilo o opravljenem izobraževanju ustrezno tudi, če ne vsebuje vseh podatkov iz 23. člena tega pravilnika in če mu ni priložen podroben opis vsebine izobraževanja. Sodišče uvrsti mediatorje na seznam po ustreznih področjih v skladu z 2. členom tega pravilnika.

39. člen

(začetek veljavnosti)

Ta pravilnik začne veljati 15. junija 2010.

Št. 007-252/2009

Ljubljana, dne 15. marca 2010

EVA 2010-2011-0029

Aleš Zalar l.r.

Minister za pravosodje

PRILOGA št. 1

– Mediacija – splošno, vrste in pomen

– Temeljna načela mediacije

– Predpisi o mediaciji

– Faze mediacije

– Mediator

– Razlike med sodno poravnavo in mediacijo

– Konflikt

– Čustva

– Razvoj osebnosti (prikaz skozi metodo transakcijske analize)

– Uvodni sestanek, uvodni nagovor mediatorja in uvodne izjave strank

– Uvod v tehnike

– Aktivno poslušanje

– Postavljanje pravih vprašanj

– Ravnovesje moči

– Tehnike mediatorja za obvladovanje močnih čustev

– Ločeni sestanek

– Testiranje realnosti

– Reframing

– Pogajanja

– Pisanje sporazuma

– Izhod iz slepe ulice, zaključek neuspešne mediacije

– Organizacija mediacije na sodišču

– Etika

– Posebnosti mediacije v nekaterih vrstah sporov:

– Mediacija v delovnih sporih

– Mediacija v družinskih sporih

– Mediacija v odškodninskih in zavarovalnih sporih

– Mediacija v gospodarskih sporih

966. Pravilnik o nagradi in povračilu potnih stroškov mediatorjem, ki delujejo v programih sodišč, Stran 2794.

Na podlagi 17. člena Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (Uradni list RS, št. 97/09) minister za pravosodje izdaja

PRAVILNIK

o nagradi in povračilu potnih stroškov mediatorjem, ki delujejo v programih sodišč

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

Ta pravilnik ureja način odmerjanja, višino in plačilo nagrade in potnih stroškov mediatorjev, ki delujejo v programih sodišč po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljnjem besedilu: mediatorji).

2. člen

(nagrada)

(1) Nagrada je vsota vseh zneskov, ki mediatorju za opravljeno storitev v postopku alternativnega reševanja spora pripadejo po Tarifi, ki je kot priloga sestavni del tega pravilnika.

(2) Nagrada se določi v evrih.

3. člen

(potni stroški)

(1) Potni stroški so izdatki, ki mediatorju nastanejo, če mora potovati iz kraja njegovega stalnega oziroma začasnega prebivališča v drug kraj, kjer opravi mediacijsko srečanje. Potni stroški se priznajo v višini izdatkov za prevoz z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom.

(2) Potni stroški se povrnejo mediatorju za javno prevozno sredstvo, ki ni najcenejše, če bi uporaba najcenejšega javnega prevoznega sredstva glede na vozni red in čas mediacijskega srečanja, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za mediatorja pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube.

(3) V primeru javnega prevoza se upoštevajo podatki o ceni javnega prevoza po veljavnem ceniku prevoznika, pri čemer se stroški prevoza obračunajo tako, da je višina povračila dvakratnik cene enosmerne vozovnice ali cena povratne vozovnice.

(4) Če ni možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, se mediatorju prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja njegovega prebivališča do kraja mediacijskega srečanja. Kilometrina se obračunava v višini 30% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Mediatorju se v tem primeru na podlagi dokazila povrne tudi parkirnina.

II. PLAČILO NAGRADE IN POTNIH STROŠKOV

1. Vložitev specificiranega predloga za plačilo nagrade in potnih stroškov

4. člen

(specificiran predlog za plačilo nagrade in potnih stroškov)

(1) Plačilo nagrade in potnih stroškov lahko mediator zahteva le na podlagi specifikacije nagrade in potnih stroškov.

(2) Mediator specificiran predlog za plačilo nagrade in potnih stroškov (v nadaljnjem besedilu: specificiran predlog) vloži do petega dne v mesecu za zadeve, v katerih je postopke mediacije zaključil v preteklem mesecu.

(3) Specificiran predlog je del mesečnega poročila mediatorja o zaključenih zadevah v skladu s pravilnikom, ki ureja mediatorje v programih sodišč, in mora za vsako zaključeno zadevo obsegati:

– navedbo zneskov nagrade in tarifnih številk, na podlagi katerih predlaga izplačilo nagrade,

– v primeru iz četrtega odstavka 16. člena Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov (Uradni list RS, št. 97/09, v nadaljnjem besedilu: zakon) navedbo zneska nagrade in navedbo stranke, ki je mediatorju dolžna plačati navedeni znesek,

– podrobno opredelitev nastalih potnih stroškov (na primer: relacija in število prevoženih kilometrov, število voženj, vrsta javnega prevoznega sredstva, cena posameznega prevoza z javnim prevoznim sredstvom).

(4) Če mediator predlaga plačilo po Tarifni številki 2, mora v predlogu obrazložiti, zakaj meni, da je zadeva posebno zahtevna.

5. člen

(vložitev specificiranega predloga)

(1) V sodišču pridruženem programu alternativnega reševanja sporov (v nadaljnjem besedilu: sodišču pridružen program) mediator specificiran predlog vloži pri sodišču, ki program izvaja.

(2) V programu alternativnega reševanja sporov, ki je s sodiščem povezan (v nadaljnjem besedilu: program, ki je s sodiščem povezan), mediator specificiran predlog vloži pri izvajalcu alternativnega reševanja sporov, ki za sodišče izvaja program alternativnega reševanja sporov (v nadaljnjem besedilu: izvajalec). Izvajalec specificiran predlog posreduje sodišču, za katero izvaja program.

6. člen

(posebno zahtevne zadeve)

Če specificiran predlog vsebuje navedbo, da je zadeva, ki je bila obravnavana v mediaciji, posebno zahtevna, vodja programa iz prvega odstavka 11. člena zakona (v nadaljnjem besedilu: vodja programa) oceni, ali je zadevo mogoče šteti za posebno zahtevno. Pri tem upošteva zlasti:

– obseg sodnega spisa,

– število strank v zadevi,

– število postavljenih zahtevkov v zadevi in

– obsežnost in zahtevnost sporazuma o rešitvi spora.

2. Postopek odmere in plačila nagrade in potnih stroškov

7. člen

(odmera nagrade in potnih stroškov)

(1) Sodišče v 15 dneh po prejemu specificiranega predloga odmeri nagrado in potne stroške mediatorja (v nadaljnjem besedilu: odmera nagrade).

(2) V odmeri nagrade določi, kdo in do kakšne višine nosi nagrado in potne stroške.

(3) Odmero nagrade sodišče vroči:

– v sodišču pridruženem programu: mediatorju in strankam,

– v programu, ki je s sodiščem povezan: izvajalcu in strankam.

8. člen

(ugovor zoper odmero nagrade in potnih stroškov in sklep o odmeri nagrade in potnih stroškov)

(1) V 8 dneh po prejemu odmere nagrade lahko zoper odmero nagrade in potnih stroškov ugovarjajo:

– v sodišču pridruženem programu: mediator in stranke,

– v programu, ki je s sodiščem povezan: izvajalec in stranke.

(2) O ugovoru zoper odmero nagrade odloči vodja programa s sklepom o odmeri nagrade in potnih stroškov (v nadaljnjem besedilu: sklep o odmeri nagrade).

(3) Zoper sklep o odmeri nagrade ni pritožbe.

(4) Če nagrado in potne stroške delno ali v celoti nosijo stranke, sodišče po izdaji sklepa o odmeri nagrade, če ugovor ni bil vložen, pa po izteku roka iz prvega odstavka tega člena, strankam naloži, da odmerjeni znesek v 15 dneh vplačajo na račun sodišča.

9. člen

(izdaja računa)

(1) Mediator, ki je za storitve mediacije dolžan izdati račun, na podlagi odmere nagrade sodišču izda račun za nagrado in potne stroške. Če je bil zoper odmero nagrade vložen ugovor, se račun izda na podlagi sklepa o odmeri nagrade.

(2) V programu, ki je s sodiščem povezan, sodišču račun izda izvajalec.

10. člen

(odredba za plačilo)

Odredba za plačilo nagrade in potnih stroškov se izda:

– na podlagi računa iz prejšnjega člena,

– na podlagi odmere nagrade iz 7. člena tega pravilnika, če mediator ali izvajalec za storitve mediacije ni dolžan izdati računa; če je bil v takšnem primeru zoper odmero nagrade vložen ugovor, se odredba izda na podlagi sklepa o odmeri nagrade.

11. člen

(plačilo)

(1) Nagrada in potni stroški mediatorja se izplačajo z računa sodišča, v plačilnih rokih, kot so določeni z zakonom, ki ureja izvrševanje proračunov Republike Slovenije. Nakažejo se mediatorju, razen v programu, ki je s sodiščem povezan, kjer se nagrada in potni stroški nakažejo izvajalcu.

(2) Nagrada se poveča za davek na dodano vrednost, če je mediator ali izvajalec zavezanec za plačilo tega davka v Republiki Sloveniji.

12. člen

(sklep o plačilu)

Stranki, ki odmerjenega zneska po nalogu iz četrtega odstavka 8. člena tega pravilnika ni vplačala, sodišče s sklepom, ki ga izda sodnik iz drugega odstavka 11. člena zakona, naloži, da dolgovani znesek v 8 dneh vplača na račun sodišča.

13. člen

(tekoči postopki mediacije)

Določbe tega pravilnika se ne uporabljajo za postopke mediacije, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega pravilnika.

14. člen

(začetek veljavnosti)

Ta pravilnik začne veljati 15. junija 2010.

Št. 007-252/2009

Ljubljana, dne 15. marca 2010

EVA 2010-2011-0030

Aleš Zalar l.r.

Minister za pravosodje

TARIFA

Tarifna številka 1

Nagrada za opravljene ure mediacije

Mediatorju za opravljene ure mediacije pripada nagrada, ki se odmeri po naslednji postavki:

Tarifna številka 2

Nagrada za opravljene ure mediacije v posebno zahtevnih zadevah

V posebno zahtevnih zadevah se nagrada za opravljene ure mediacije odmeri po naslednji postavki:

Tarifna številka 3

Nagrada za sporazum

(1) Poleg nagrade za opravljene ure mediacije po Tarifni številki 1 ali 2 pripade mediatorju še nagrada za sporazum, če se mediacija zaključi s sklenitvijo sporazuma, skaterim se sodni spor v celoti konča z umikom tožbe ali sklenitvijo sodne poravnave. Če se mediacija glede na naravo sodnega spora zaključi s sestavo osnutka sporazuma, sodišče pa v nadaljevanju sodnega postopka odloča o dovolitvi sodne poravnave, ki v celoti rešuje sodni spor, pripade mediatorju nagrada za sporazum, ko je ob zaključku mediacije sestavljen njegov osnutek.

(2) Če sodnega spora glede na njegovo naravo ni mogoče v celoti reševati v mediaciji, pripade mediatorju nagrada za sporazum tudi, če se z njim reši le del spornih vprašanj. Mediatorju pripade nagrada za sporazum, ko je ob zaključku mediacije sestavljen osnutek, na podlagi katerega sodišče v nadaljevanju sodnega postopka odloča o dovolitvi sodne poravnave, ki delno rešuje sodni spor, ali katerega sodišče vključi v sodno odločbo.

(3) Nagrada za sporazum se glede na vrsto spora odmeri po naslednjih postavkah:

Tarifna številka 4

Nagrada za rešeno pridruženo zadevo,

Kadar se poleg zadeve, ki je bila mediatorju dodeljena v reševanje, v celoti reši še ena ali več drugih sodnih zadev:

Tarifna številka 5

Nagrada v postopku mediacije pri višjem sodišču

V postopku mediacije pri višjem sodišču in Višjem delovnem in socialnem sodišču se nagrada iz Tarifnih številk 1 do 4 poveča za 20%.